Zakaj je soja super sestavina in zakaj je v receptu za Altburger

Soja je rastlina iz skupine stročnic, ki jo ljudje gojimo in uporabljamo v prehrani in za krmo že več kot 5000 let. Ker človeštvo sojo uporablja v tako velikih količinah, sploh ni presenetljivo, da je bilo o tej stročnici napisanih več kot 100.000 znanstvenih člankov. Le-ti razglabljajo o možnih uporabah, hranilni vrednosti in vplivu zdravje ljudi in vplivu na okolje.

Dober vir kakovostnih beljakovin

 

Med rastlinskimi živili izstopa tako po veliki vsebnosti beljakovin kot izjemno ugodni sestavi esencialnih aminokislin. Po prehranskih lastnostih se lahko primerja z beljakovinami živalskega izvora (mleko, jajca, meso …) in je zato najbolj pogost rastlinski vir beljakovin. Kakovost beljakovin v prehrani se pogosto izrazi z PDCAAS (Protein Digestibility Corrected Amino Acid Score) - to je mera, ki upošteva sestavo beljakovin kot tudi njihovo prebavljivost. PDCAAS vrednost sojinih beljakovin se giblje med 0.91 in 1.00, pri tem moramo vedeti, da je maksimalna vrednost, ki jo živilu lahko izmerimo 1.00. Sojin beljakovinski izolat in teksturirane sojine beljakovine, ki so sestavina Altburgerja pa se ponašajo z 0.99 PDCAAS. Pri tem lahko kot referenčno vrednost navedemo PDCAAS govedine, ki se giblje okoli 0.92.

 

Soja vsebuje tudi veliko prehranskih vlaknin ter veliko mineralov kot so železo cink in kalij, ki jih v sodobni prehrani pogosto primanjkuje.

 

Zvezna agencija za prehrano in zdravila ZDA (FDA) je že pred dvajsetimi leti sprejela prehransko trditev, da uživanje soje in sojinih proteinov zmanjšuje pojav srčno žilnih bolezni. Obširna analiza večjega števila raziskav objavljena leta 2019, je še dodatno pokrepila ugotovitve, da soja zmanjšuje tako skupen kot LDL holesterol.

 

Čeprav znanstvena skupnost, zaradi prehranskih lastnosti, priznava sojo kot krasno živilo, se kljub temu v javnosti pogosto pojavljajo miti in strahovi, glede varnosti uživanja te starodavne stročnice. Večina zadržkov ne temelji na raziskavah in nimajo nobene znanstvene podlage. Pogosto se omenja sojo v povezavi z rakom dojk, znižano moško plodnostjo ter motnjami delovanja žleze ščitnice. Velikokrat se pojavlja tudi trditev, da je vsa soja gensko spremenjena. Čeprav te trditve niso resnične, obstaja veliko ljudi, ki se zaradi teh zvesto izogiba soje in njenim izdelkom, zato si želimo na poljuden način razložiti znanstveno ozadje zavajajočih trditev.

Fitoestrogeni, izoflavoni - hormonski motilci?

 

Veliko mitov in govoric o soji izhaja iz dejstva, da vsebuje izoflavone, ki jih uvrščamo v skupino fitoestrogenov oziroma “rastlinskega estrogena”.

 

Fitoestrogene lahko najdemo v mnogih vrstah rastlin, ki jih dnevno uživamo - ne le v soji. Ime so dobili zato, ker oblika njihovih molekul spominja na molekule 17-β-estradiola, ki je primarni ženski spolni hormon. V In vitro študijah (zunaj celic - torej v steklenih laboratorijskih posodah) so znanstveniki ugotovili, da se molekule fitoestrogenov lahko vežejo na enake receptorje, kot estrogen (ER - estrogenski receptorji) in tako sprožijo aktivacijo, ali pa zaviranje delovanje receptorja. V celičnih kulturah se je izkazalo, da se izoflavoni najraje vežejo na ER-β, kar povzroča zaviranje celičnih delitev in imajo tako antikancerogeno delovanje - ravno nasprotno popularnim mitom.

 

V prehrani se srečamo z izoflavoni tudi pri drugih stročnicah, ne le soji. Fitoestrogene najdemo kot lignane v sezamovih in lanenih semenih, kumestane v leči, feniflavonoide v hmelju (torej tudi v pivih in drugih hmeljenih pijačah) ter resveratrol v grozdju, rdečem vinu, arašidih in kakavu. Izoflavoni so pogosto tudi v živilih živalskega izvora, kot so mleko, jajca in meso.

 

Čeprav so izoflavoni eden glavnih zadržkov ljudi, glede uživanja soje, ni niti ena znanstvena študija pokazala kakršnekoli negativne učinke na človeka. Izoflavoni se celo uporabljajo prehranska dopolnila za zdravljenje nekaterih simptomov menopavze (ponavadi odmerki okoli 35‌ mg - 150 mg), za kar je EFSA - Evropska agencija za varnost hrane ugotovila, da nima nobenih negativnih učinkov na zdravje ljudi [vir 5]. Za referenco - v teh prehranskih dodatkih je kar stokrat več izoflavonov, kot v enem 115 g sojinem burgerju.

 

Miti o soji

V javnosti se, kljub pomanjkanju kakršnih koli znanstvenih dokazov pojavljajo trditve - mi jim pravimo kar miti, ki jih bomo enega za drugim pojasnili.

 

Mit 1: Soja povzroča raka na dojkah

Zaenkrat še nobena znanstvena raziskava ni potrdila, da obstaja pozitivna korelacija med uživanjem soje in verjetnostjo pojava raka na dojkah. Po drugi strani pa obstajajo podatki, da uživanje soje pravzaprav zniža verjetnost pojava raka na dojkah (vira 6. In 7.). V teh študijah je bilo namreč ugotovljeno, da uživanje soje zgodaj v življenju in uživanje večjih količin (6 - 11 g soje na dan) omogoča najboljše zaščitne učinke. Podobno tudi nekdanjim obolelim za rakom dojk zmanjša verjetnost ponovitve.

 

Če povzamemo: Soja dejansko znižuje verjetnost pojava raka na dojkah oziroma v najslabšem primeru - nima učinka na pojav raka na dojkah.

Mit 2: Soja povzroča nihanja moških spolnih hormonov in neplodnost

Kontrolne študije so pokazale, da soja in izoflavoni nasploh, ne vplivajo na koncentracije spolnih hormonov (testosterona ali estrogena) v moških - tudi ko so bile količine zaužite soje in izoflavonov tako velike, da so presegale realen vnos s hrano (vir 8. In 9.)

 

Sta pa se pojavila dva primera povezana z vnosom soje v medicinski literaturi. V prvem se je pri nekem moškemu povečal obseg prsnega tkiva, drugi pa je moški, ki so se mu začele težave s spolnostjo. V obeh primerih sta moška uživala izjemno visoke količine soje - enake 3 L sojinega mleka dnevno - to pa je trajalo dlje časa. Zanimivo je, da so se simptomi pojavili šele po tem, ko sta prekinila z vnašanjem soje. Zaradi teh primerov so izvedli tudi kontrolne znanstvene študije, kjer so ugotovili, da višje ravni dnevno zaužite soje ne povzročajo sprememb v plodnosti moških, kot so število spermijev in živahnost le-teh. (vir 10)

 

Če povzamemo: Tipične dnevne količine soje v prehrani (kot na primer 115 g Altburger) nimajo nikakršnega negativnega vpliva na plodnost moških in ravni spolnih hormonov.

Mit 3: Soja vpliva na delovanje žleze ščitnice

Kar nekaj kontrolnih kliničnih študij je že preučevalo povezavo med uživanjem sojinih izdelkov in izoflavonov na delovanje žleze ščitnice pri zdravih posameznikih (vir 11). Analiza večjega števila študij kaže, da uživanje soje ne vpliva, ali pa ne vpliva klinično signifikantno na nivoje hormonov ščitnice. Pokazalo pa se je da pri pacientih, ki uživajo nadomestke hormonov ščitnice, pade absorpcija le-teh, če uživajo sojo, oreščke, vlaknine in kalcij sočasno z sojo. Takim ljudem pa se seveda svetuje, da uživajo zdravila na prazen želodec.

 

Če povzamemo: Uživanje soje in izoflavonov ne povzroča negativnih učinkov in ne moti normalnega delovanja žleze ščitnice.

Mit 4: Vsa soja je gensko spremenjena

Veliko potrošnikov se soje namenoma izogiba tudi zaradi strahu pred GSO oziroma gensko spremenjenimi organizmi. To so organizmi, ki so jim z modernimi metodami biotehnologije vstavili DNA drugih vrst, z željo po prenosu koristnih lastnosti. V Evropski uniji se gensko spremenjena soja lahko uporablja le za krmo, saj je zaradi lažje pridelava lahko tudi bolj poceni. Za prehrano se v Evropski uniji uporablja zgolj navadna soja, ki smo jo vzgojili s tradicionalnimi metodami križanja. 

 

Soja, ki jo uporabljamo za proizvodnjo Altburgerja je bila vzgojena na polju v Srbiji, ter je brez GSO. To zagotavljamo med drugim tudi tako, da jo redno testiramo ter pridobivamo tudi potrdila proizvajalca.

 

Če povzamemo: Soja uporabljena v Altburgerju ni gensko spremenjena.

Jesti ali ne jesti sojo?

Zaenkrat večina znanstvenih podatkov kaže na to, da je soja odličen vir beljakovin v prehrani brez negativnih učinkov na zdravje. Izbira soje je pozitivna tudi z okoljskega vidika, saj zaradi koreninskih nodulov in ob pomoči mikroorganizmov, ki so prisotni v zemlji, lahko rastlina sama pridela svoje dušikovo gnojilo ter ima posledično sijajne izkoristke za proizvodnjo beljakovin. Je blagega okusa, beljakovine pa so sestavljene iz vseh esencialnih aminokislin in so dobro prebavljive. Soja ni samo izjemen vir beljakovin, ampak med vsemi živili vsebuje tudi največ spermidina (ref Frontiers in chemistry). Uživanje hrane bogate s spermidinom, naj bi podaljšalo življensko dobo za več kot 5 let (ref American Journal of clinical nutrition). Rezultati teh raziskav so objavljeni v najboljših svetovnih revijah s področja biokemije in prehrane. Nenzadnje jim pritjujejo tudi dolgoživost ljudi z otoka Okinawa, ki v svojo, večinoma rastlinsko, prehrano redno vključujeo sojo.
 

Viri: 

 

1. Messina, M. Soy and Health Update: Evaluation of the Clinical and Epidemiological Literature. Nutrients 2016, 8(12), 754.

 

2. Hughes, G.J.; Ryan, D.J.; Mukherjea, R.; Schasteen, C.S. Protein digestibility-corrected amino acid scores (PDCAAS) for soy protein isolates and concentrate: Criteria for evaluation. J. Agric. Food Chem. 2011, 59, 12707.

 

3. Protein Quality Evaluation. Report of Joint FAO/WHO Expert Consultation 2001.

 

4. Higdon, J.; Drake, V.J.; Delage, B. Soy isoflavones. Oregon State University Linus Pauling Institute, updated August, 2016, https://lpi.oregonstate.edu/mic/dietary-factors/phytochemicals/soy-isoflavones

 

5. EFSA Panel on Food Additives and Nutrient Sources added to Food. Risk assessment for peri- and post-menopausal women taking food supplements containing isolated isoflavones. EFSA Journal 2015, 13(10), 4246.

 

6. Fritz, H.; Seely, D. ; Flower, G.; Skidmore, B.; Fernandes, R.; Vadeboncoeur, S. Kennedy, D.; Cooley, K.; Wong, R.; Sagar, S.; Sabri, E.; Dean Fergusson, D. Soy, Red Clover, and Isoflavones and Breast Cancer: A Systematic Review. PLoS ONE 2013, 8(11), e81968.

 

7. Wu, J.; Zeng, R.; Huang, J.;Li, X.;Zhang, J.; Ho, J.C.; Zheng, Y. Dietary Protein Sources and Incidence of Breast Cancer: A Dose-Response Meta-Analysis of Prospective Studies. Nutrition 2016, 8, 730.

 

8. Hamilton-Reeves, J.M.; Vazquez, G.; Duval, S.J.; Phipps, W.R.; Kurzer, M.S.; Messina, M.J. et al. Clinical studies show no effects of soy protein or isoflavones on reproductive hormones in men: results of a meta-analysis. Fertil. Steril. 2010, 94(3), 997.

 

9. Habito, R.C.; Montalto, J.; Leslie, E.; Ball, M.J. Effects of replacing meat with soybean in the diet on sex hormone concentrations in healthy adult males. Br. J. Nutr. 2000, 84:557–63.

 

10. Mitchell, J.H.; Cawood, E.; Kinniburgh, D.; Provan, A.; Collins, A.R.; Irvine, D.S. Effect of a phytoestrogen food supplement on reproductive health in normal males. Clin. Sci. (Lond.) 2001, 100, 613.

 

11. Messina, M.; Redmond, G. Effects of Soy Protein and Soybean Isoflavones on Thyroid Function in Healthy Adults and Hypothyroid Patients: A Review of the Relevant Literature. Thyroid 2006, 16(3), 249.

 

12. Bohanec, B.; Alkalaj, M. Kaj je res, kaj ni res o GSO, Ljubljana: Orbis, 2016

 

13. Sagara T., Fiecher G., Pachner M., Mayer K. H., VollMann G.  Soybean spermidine concentration: Genetic and environmental variation of a potential ‘anti-aging’ constituent. Journal of Food Composition and Analysis, 2017, Volume 56: Strani 11 - 17.

Prijavi se na novice